NEVER FORGET – NE POZABI, UMRL SEM POVSEM ZAMAN!

Pesem nastala v času projekta, Umrl sem povsem zaman, Gustl Tanšek in Uroš Ivančič.
Prebral Oskar Hudalin v Vidmu ob sajenju prve lipe prijateljstva v bodočem Parku miru in prijateljstva.

ZGODBE NAŠIH PRAPRADEDOV, KI SO SE BOJEVALI V 1. SVETOVNI VOJNI

Padel je na gori sv. Gabriela, Anče Mayer iz Šoštanja

V Slovencu, političnem listu za slovenski narod, v petek, 14. septembra 1917, na strani 3, med dnevnimi novicami beremo, da je na hribu Sv. Gabrijel padel študent prava Anče Mayer iz Šoštanja. Ob njegovi smrti prizadeto in sočutno pišejo šoštanjski rojaki v Slovenskem narodu 12. septembra 1917, stran 3.
Sv. Gabrijel (danes Škabrijel) nad Novo Gorico in Solkanom je bil osrednje bojišče enajste soške bitke, najbolj krvavega spopada na slovenskih tleh, ki je potekal avgusta in septembra 1917. Sv. Gabrijel je bil zadnji od treh velikih hribov (poleg Svete gore in Sabotina), ki ga Italijani niso zavzeli. Vojaki so ga imenovali tudi Satanov hrib, Hrib smrti ali Hrib junaštva. Tam se je med drugimi bojeval znameniti 87. pehotni polk, ki mu je pripadal tudi Anče Mayer. V njem je služilo 95 odstotkov Slovencev iz dežele Štajerske. Polk je imel na Sv. Gabrijelu odločilno obrambno vlogo pred vdorom Italijanov v Vipavsko dolino. Veljal je za eno najboljših enot avstro-ogrske armade.1 »V bojih za Škabrijel je umrlo na obeh straneh okoli 40.000 vojakov. Na strani branilcev je padlo ali bilo ranjenih 56.000 mož iz celotne monarhije. Italijanske izgube so bile skoraj dvakrat večje. V teh kritičnih tednih je vsak dan umrlo okoli 1.000 ljudi.« Po ohranjenem ustnem izročilu je imel Anče Mayer odobren dopust in je bil tik pred vrnitvijo domov. Kljub temu je še enkrat šel v šicgraben (strelski jarek), kot da si je hotel pridobiti dodatno šaržo (vojaški čin). Ko je bil v jarku, ga je menda prvi izstreljeni strel usodno zadel v glavo. Pokopan naj bi bil na vojaškem pokopališču v Ravnici pod Sv. Gabrijelom oziroma v Bovcu.
Anče Mayer (1897–1917), uradno Franc. Bil je gojenec šole za rezervne oficirje. Pridobil je čin desetnika. To je razvidno z njegove uniforme: na vsaki strani ovratnika je gumb in na rokavih trak kot znak enoletnih prostovoljcev. Tako so se imenovali vojaški obvezniki z maturo (pred vojno, med vojno šest razredov), ki so služili vojaški rok samo eno leto in so se sami odločili, kdaj bodo to leto odslužili. Na ovratniku sta dve šesterokraki zvezdici, ki so ju nosili korporali (desetniki). Izvirnik iz albuma družine Mayer, v zasebni lasti.

Hrani jih za spomin, če me več kdaj nazaj ne bo

Lokovičan Ivan Klančnik je pisal svoji sestri Tereziji iz Celja 7. februarja 1917. Priložil je tri fotografije. Na dveh nosi vojaško uniformo z bojno opravo. Star je dvajset let, kot je zapisal na hrbtni strani ene od fotografij. Na tretji pa je celoten »tretji cug« (tretji vod) sedeminštiridesetih mož, ki so z Ivanom Klančnikom vred pripadali 87. pehotnemu polku in v Celju čakali, da jih odpeljejo na bojišče. Klančnik piše sestri, naj ga še zadnjič obišče, preden odrinejo: »Prinesi kruha, drugega mi ni treba.« Fotografije je poslal sestri za spomin, če ga ne bo več nazaj. Ivan Klančnik je bil doma Pr Petru v Lokovici. Ivanov foter je bil Peter iz Skornega. Delal je na žagi v Šoštanju. Ivan je imel vsaj dve sestri in brata. Zbiratelj Zvone A. Čebul v svoji zasebni zbirki hrani preko štirideset dopisnic Ivana Klančnika od mladostniške dobe, ko je bil še vajenec, do domnevno njegove smrti na bojišču. S 24. julijem 1917 je datirana Klančnikova zadnja ohranjena dopisnica. Iz dopisnic je razbrati, da je bil Klančnik 11. novembra 1916 že vpoklican. Pripadal je 87. pehotnemu polku. Po skoraj štirih mesecih so iz Celja odrinili na bojišče. Abmarš je bil 4. marca 1917. V devetih mesecih – od vpoklica do zadnje poslane dopisnice – je ohranjenih devetintrideset dopisnic. Nekaj jih je pisal domov materi Gertrudi, sestri Mariji v Gradec, največ pa sestri Tereziji na dom ali v usnjarno, kjer je delala: »in Leder Fabrik des Herrn Woschnagg, post Schönstein«.
Ivan Klančnik 7. februarja 1917 v Celju, pripadnik 87. pehotnega polka. Ima puško Mannlicher M95 kalibra 8 mm na pet strelov, čutaro, bajonet in lopatko. Prepis hrbtne strani: »Spoštovana Gdč. Terezija Klančnik v Lokovici št. 66, pošta Šoštanj, Sp. Štajersko. Ljuba sestra! Tukaj Ti pošiljam tri slike, katere pa posebno tiste dve, ko sem sam gor. Ako je mogoče, daj v table naredit. Hrani jih za spomin, če me več kdaj nazaj ne bo. Ako je mogoče, pridi v soboto dol. Ker zna bit bomo še tukaj. Prinesi kruha, drugega ni treba. 7. 2. 1917. Ivan«. Izvirnik hrani Peter Horvat. »Ni te med živimi, ni te med mrtvimi« Pripovedoval: Silvo Vrčkovnik, roj. 1938, Topolšica, september 2014

To je resnična zgodba o Záfrškem Anziju iz Topolšice. Pripovedoval nam jo je on sam. Dobivali smo se ob nedeljah zvečer in ga poslušali. »To ti je znal pripovedovat! Pa še kaj malega dodat, da je blo bol napeto.« Smo se mu vsi smejali. Ivan Kotnik, Zafrški Anzi, je bil rojen leta 1898. Bil je v prvi svetovni vojni pa tudi Maistrov borec je bil. Med vojno je bil na soški fronti, nekje blizu Vidma: »Bil je zadaj, za kóha«, kuharja. Ko je bilo vojne konec, je šel naravnost domov. Še demobiliziran ni bil. Šel je kar ven, z vso vojaško opremo; so ga tri mesece povsod iskali. So rekli: »Ni te med živimi, ni te med mrtvimi.« Enkrat pa je le prišel orožnik v Topolšico. Šel je h Kotniku, ker je mislil, da bo tam našel Anzija: »Ki pa mate Anza?« Pri Kotniku je bilo domače ime; pisali so se Ménih. Anzi pa se je pisal Kotnik, po domače se je pri njih reklo Pri Záfršniku. Orožnik je malo pomešal domače ime in priimek in je torej iskal na napačnem koncu. Ker so pri Kotniku vedeli, zakaj iščejo Anzija, so orožnika napotili k županu Škrubi, naj njega vpraša, kje je. Medtem so Anzija obvestili: »Anza, orožnik te iše!« – On pa takoj vojaški rukzog na rame pa na cug in v Celje. Tam se je javil in so mu rekli: »Tvoja komanda je v Mariboru.« Spet je sedel na vlak in se peljal v Maribor. Tam je prišel med Maistrove borce.

Krogla je le za dobra dva centimetra zgrešila srce

Gustav Šilih, pedagog in mladinski pisatelj, je bil rojen leta 1893 v Velenju. Njegov tretji sin Nikolaj Šilih je zapisal  nekaj očetovih spominov na prvo svetovno vojno, ki se nadaljujejo v času druge svetovne vojne: »Po maturi  leta 1912 je  Gustav Šilih učiteljeval v Št. Pavlu v Savinjski dolini do pričetka prve svetovne vojne. Takoj po izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v avstro-ogrsko armado. Tu je najprej obiskoval kadetsko šolo, potem pa se je boril kot oficir na soški fronti. Bil je nekajkrat odlikovan za hrabrost, med drugim je s svojim oddelkom mitraljezcev, ki mu je poveljeval, rešil iz italijanskega obroča kasnejšega nemškega feldmaršala Erwina Rommla in dobil za to nemško odlikovanje železni križec, čeprav so, kot sem izvedel, Nemci izredno neradi odlikovali avstro-ogrske vojake. Na soški fronti je bil kasneje hudo ranjen v neposredno bližino srca. Po nekajmesečnem okrevanju je ostal invalid. Levo roko je imel omejeno gibljivo in zelo slabo prekrvavljeno. Niso ga več poslali na fronto, ampak je bil z nekaj odlikovanji prestavljen v mariborsko kadetnico, ki je bila takrat elitna oficirska šola, za učitelja kadetov. V zvezi s svojo rano je rad povedal, da je bil že dvakrat na robu smrti. Prvič, ko je kot dveinpol leten otrok padel v naraslo Pako ob domačiji, od koder ga je rešila soseda, potem ko se je lep čas krčevito držal kopriv ob bregu, in drugič na fronti, ko je krogla le dobra dva centimetra zgrešila srce. Prvi dogodek je opisoval tudi kot prvi spomin iz otroštva. Živo mu je namreč ostal v spominu prizor, ko stoji v srajčki, kakršno so takrat nosili majhni otroci, sredi kuhinje, mati ga pa od same skrbi in prestrašenosti tepe po zadnji plati. Leta 1918, po zlomu Avstro-Ogrske, se je takoj priključil Maistrovim borcem pri osvobajanju Maribora in slovenske severne meje. Po demobilizaciji s činom kapitana je bil najprej nastavljen na mariborsko realko, čez nekaj mesecev pa na trgovsko akademijo v Mariboru. Tu je poučeval od leta 1919 do leta 1927. Od leta 1928 je živel srečno družinsko življenje, dokler ni izbruhnila druga svetovna vojna. Takoj je bil vpoklican kot rezervni oficir v jugoslovansko armado in bil kmalu ujet. Nekaj mesecev je preživel v ujetništvu v Nemčiji, družini pa je grozil izgon. Mati žena Gustava Šiliha, Olga, roj. Jančič se je, noseča s tretjim otrokom, spomnila na Erwina Rommla in mu napisala pismo, v katerem ga je prosila, naj pomaga nekdanjemu rešitelju iz prve svetovne vojne. Še danes hranimo v družini Rommlov rokopisni odgovor, ki je prišel iz Afrike in ga je bila mati zelo vesela, ker je napovedoval skorajšnjo vrnitev njenega moža. Tri tedne zatem, dva dni pred rojstvom tretjega sina, se je Gustav Šilih vrnil iz ujetništva. Res shujšan in z rano na želodcu, vendar živ. Kmalu po vrnitvi iz ujetništva so mu znanci, ki so imeli zveze pri nemških oblasteh, dali vedeti, da bo zanj najbolj zdravo, če bo iz Maribora zaradi svojega prepričanega slovenstva in proti nemčurskega romana Beli dvor izginil kam, kjer ga ne poznajo. Starejši brat, ki je bil v Ljubljani premožen prevoznik, ga je vabil k sebi. Oče je nekaj časa o tem razmišljal, vendar nemške oblasti niso dale dovoljenja za izselitev in po zagotovilu, da družina zaradi dojenčka ne bo izseljena, odločil, da se bo zaposlil v Gradcu, bliže družini. Tako je ves čas vojne delal v knjigarni Kinreich, ki obstaja še danes, se ob sobotah zvečer vozil v Maribor ter se ob ponedeljkih zjutraj vračal v Gradec.«

Po danes ohranjenem družinskem izročilu se je nemškemu stotniku Erwinu Rommlu in njegovim vojakom iz italijanskega obroča na soški fronti uspelo rešiti po zaslugi Gustava Šiliha in njegove enote. Ušli naj bi ponoči »skozi kaverno«. Tako so si rešili življenje ali pa prihranili nekaj let vojnega ujetništva. Šilih je zaradi vojne poškodbe roke vse gradivo in leposlovje, kar ga je kasneje objavil, natipkal sam, z enim prstom druge roke. V začetku druge svetovne vojne, ko je bil Šilih zajet kot jugoslovanski rezervni oficir (po drugi različici zaradi protinemškega prepričanja), je pričakoval tretjega otroka. Odpeljali so ga menda v lager, taborišče. Žena Olga ni več vedela, kaj naj stori, da bi se mož vrnil. Nazadnje je pisala feldmaršalu Rommlu, ki je bil takrat že v Afriki in kateremu je Šilih med prvo svetovno vojno pomagal, da se je rešil. V treh dneh so dobili kratek odgovor iz Afrike: »Uredili bomo, da bo redno hodil domov in da bo prisoten pri rojstvu otroka …« Rommel je posredoval pri Šilihovi izpustitvi. Šilih se je vrnil domov dva dni pred rojstvom sina Nikolaja, 8. decembra 1941. Obljubiti pa je moral, da se do konca vojne ne bo vrnil v Maribor. Nato se je zaposlil v knjigarni v Gradcu pod Schlossbergom. Tam je delal, pisal in študiral. Imel je dovoljenje za izhode, da je lahko v Mariboru obiskoval družino. V Gradcu je ostal do konca druge svetovne vojne leta 1945.

DEJSTVA IN NAUKI

Da se bomo nekaj naučili iz zgodovine bomo podali ključna dejstva in izpostavili pozitivna sporočila in napotke mladim. Granate so nas Slovence razmetale po vsem kontinentu, razselili smo se v več držav. A skupne vrednote v Evropski civilizaciji so nas zopet združili v Evropi brez meja.

Ne bomo vam pripovedovali samo žalostnih zgodb svetovnih, ampak vas želimo naučiti, da so tudi takrat hrepeneli po lepih in srečnih trenutkih. In tistih na drugi strani žice niso sovražili saj jih niti niso poznali. Slišali so za grozljiva dejanja sovražnih vojakov, ki so jih storili kot vojaki, ki morajo ubogati povelja tistih, ki niso razmišljali kot bratje ampak kot ljudje, ki jih pohlep jih je gnal, da imeli bi več kot potrebuje človek da je srečen. Kako drugače razmišljali so  vojaki v nasprotnih jarkih, ko dvignili so žične ograje in sredi bojnih polj odigrali so nogomet za zabavo.

Tako danes tudi vi dvignite ograje do soseda, ki ga ne spoznate le, ker je druge vere narodnosti… Če dvignil boš ograje spoznal boš, da z njim ne rabiš tekmovati se ga bati, saj želi si morda istih stvari kot ti… Knjiga Božična tekma (The Christmas match, Pehr Thermaenius) pravi, da so angleški in nemški vojaki na Božični večer leta 2014 odigrali prijateljsko nogometno tekmo na polju med vojaškimi rovi in da imajo s sovražniki več skupnega kot so jih prepričevali.

Naši člani so to doživeli, ko igrali skupaj so pravnuki dedov, ki borili so se v 1. vojni. Vnuki teh katerih dedi so se bili, v drugi vojni in sinovi teh, ki bili nasproti so si v zadnji jugoslovanski vojni. Ti so se že naučili, da med nami ne bo žičnih mej in vojn.

Žrtve povedo jasno zgodbo o posledicah vojne, bolj kot katerakoli statistika. Kljub vsemu žrtve ne rešijo političnih in gospodarskih nasprotij. Zakaj so potem potrebne?

Prvi strel za dolgo ustavi možnost dialoga. Pretirano tekmovanje držav je pogost vzrok za vojne. Prevlado v ekonomskem tekmovanju so države pred prvim svetovno pridobivale s pridobivanjem vplivnih ozemelj-kolonij. Tudi zaradi križanja vliva  nad kolonijami kot vira ekonomske moči je prišlo do takšnih napetosti med državami, da je zmanjkalo pripravljenosti za mirno reševanje sporov. Tako atentat na Franza Ferdinanda v Sarajevu ni vzrok za 1. vojno ampak le povod. Med sprtimi voditelji, ki bili celo daljni sorodniki, pa ni bilo prave pripravljenosti za mirno rešitev…

Ne sproži prvega strela ampak prvi podaj kompromisni predlogih in v življenju nikoli ne obupaj nad mirnim reševanjem sporov.  S kompromisno rešitvijo s tistim k katerim sta na različnih straneh  pridobita oba, saj lažje bosta stopila v smer skupnega uspeha. Dokaz za to so nekoč sprta države EU (Francija in Nemčija), ki sta danes najtesnejši zaveznici v skupnem razvoju EU.

Granate res lahko razdrobijo človeka, države a naroda ne razdelijo. Na podlagi rezultatov bitke na Verdunu, kjer je padlo 300ooo vojakov a se meddržavna meje ni bistveno premaknila. Po 13. soški bitki so vojaki Avstro-ogrske uspeli zelo premakniti bojno linijo, a nato isto ozemlje izgubili po vojni in celo izgubili državo, svoj imperij… Slovenci živeči na tem ozemlju pa so se razselili v vsaj 3 nove države a so tam ohranili svojo identiteto.

Ni važno zmagati bitko, težje je osvojiti vojno v kateri resnično lahko ostane srečen zmagovalec. Takih v vojnah ni! Zato v življenju si prizadevajo za win-win situacije.

Ne maraš tujega? Tuja kultura celo bogati tvoje življenje. Ne verjameš? Pomisli koliko jedi drugih narodov maraš, pomisli koliko tujih pesmi maraš…

Med 1. vojno so topove na gore nad Sočo tovorili v gondolah, mi pa bomo v te gondolo dali hrano. Ne tovorimo več topov in orožja po svetu ampak prerazporejajmo raje globalno bogastvo. Tudi prevelike razlike med narodi, so pripeljale do sporov, vojn…  naša civilizacija mora biti sedaj toliko pametna, da se to ne bo več dogajalo!

Spustimo se vsak iz svojega hriba (iz katerega smo se obstreljevali) in začnimo sodelovati!